Enodnevnik: Boš sladoled? Ne, SladoLent!

Festivala Lent ni brez dravske promenade! Ves večer in vso nočgor in dol, od Sodnega do Vodnega stolpa, vmes pa čim večpostaj(anj). Toda sinoči je bila dravska promenada prekinjena …Lakota je huda reč. Še bolj, ko je na potešitev potrebno čakati celo leto. In še potem s tednom dni zamude.

Ko smo, torej, končno dočakali najboljše slovenske chefe, se ni začelo ob sedmih zvečer, temvečže vsaj pol ure prej. V nekaterih hiškah chefov sploh še ni bilo, le njihova imena v okvirjih, pa je že bila pred chefovskimi kuhinjami na SladoLentu gneča. Prava gužva.

”Kaj tukaj delijo? Je kaj zastonj?”In so se v vrsto postavili še tisti, ki so bili pred tem že na gibanici pri Brunčku. Vrsta je bila od Janeza Bratovža do žive meje na drugi strani promenade. Od Davida Vračka do betonskih brezcvetličnih korit na drugi strani promenade. Od Tomaža Bolke do plezalnega obzidja na drugi strani promenade. ”Lahko grem mimo,”so prosili tisti redki, ki se niso ustavili. Drugo leto bomo morali SladoLent raztegniti na drugo stran promenade.

”Zakaj prihajate na SladoLent?”vpraša čisto vsak novinar čisto vsakega chefa (čisto) vsako leto na SladoLentu. In noben jim ne odgovori, le z očmi pokaže na goste, ki čakajo na njegov fast food. Avtorski fast food! Jed s podpisom vrhunskega slovenskega chefa. Ne le s podpisom, z njegovim osebnim voščilom: ”Dober tek!”In ravno v tem je ”skrivnost”sladolentnega uspeha. Na SladoLentu kuhajo samo zate in zate in zate in samo najboljši slovenski chefi. Osebno! V živo! In dobro, kajne! Na SladoLentu pridejo gostilne in chefi k nam! Zato je imel prav tisti, ki je v časopisu tako pametno ugotovil, da na Festivalu Lent nastopajo same takšne zvezde, ki zatem nastopajo na gostilniških zabavah. Točno! Sladolentni chefi so zvezdniki v svojih gostilnah. In ravno zato je bila sinoči takšna gneča na dravski promenadi!

Le kdo ne je rad - dobro? Kdo pa ima priložnost, da je dobro devet večerov zapored in tako, da mu kuhajo najboljši slovenski chefi? Prvi večer se je nekdo polnih ust čudil: ”Kopun za 3,5 evra??!”In je pobrskal po svojem telefonu, v katerem je imel shranjen razlog, zakaj je ostal brez božične večerje. Preko interneta je hotel kupiti, namreč, francoskega kopuna, a je bila cena - 350 evrov! Niččudnega, da je drugi večer Andreju Kuharju velikih kozic zmanjkalo že ob desetih zvečer. Zato pa je bila tretji večer pred Bratovževim jagenjčkom gneča že ob sedmih zvečer. Če je kdo ostal brez: celega jagenjčka je JB pekel tri ure na 100 stopinjah, potem pa pol ure na 150, zaradi skorjice. Potem ga je rešil kosti in ga nadrobil, da je lahko vse skupaj oblikoval v velik podolgovati blok, ki ga je obtežil. Ko se je ohladil in ga je želatina povezala, ga je z zelišči ovil z mrežico majhne, črne, pujsaste mangolice.

A kdo bo v času Festivala Lent kuhal sam? Če pa je nocoj na SladoLentu piknik med pršuti in oljkami: japonsko izza Ljubljanice se bomo sladkali z Grego Bočičnikom (Tokyo piknik in Sushimama), kraško iz pršutarne s Simom Komelom (Gostilna Kobjeglava) in istrsko iz torkle s Sebastijanom Kovačičem (Hiša Torkla). In tako, ob Dravi in čez cesto pod Vipom, še vse do sobote. Najboljši slovenski chefi samo za nas.

Uroš Mencinger, producent Sladolenta

Nazaj na Novice