Če je tipičen kraški pršut dve leti na burji, je Komelov vsaj tri. Tako, resno in dodelano, se loteva tudi svojih jedi, s katerimi je jota-gostilno spremenil v kraško stalnico, ki lokalni kulinariki dodaja urbani pečat.
Ta kuhinja ni površna in spozna se na sestavine. Tukaj ni rib na pladnjih, toda tudi ne tartufov v olju. Tukaj ni avtobusnega parkirišča, toda na dvorišču ene najlepših slovenskih gostiln je tudi krušna peč. Torklin jagenjček je z bovških planin in njegov kuhar ve, katera zelišča ima še na drugem svetu najraje.
Ni chef, je pa šef, ki je Ljubljani odkril Japonsko (Sushimama), Ljubljanici pa Francijo (makroni). Na gostinsko najbolj gosto naseljenem obrežju v Sloveniji Božiučnik na tokijskem pikniku dokazuje, da je tudi street food lahko fin, če začnete po japonsko in končate po francosko.