Kralj dneva in noči

Festival Lent je na sobotno noč pokal po vseh šivih. Kamorkoli se je človek želel zateči, bodisi v zeleno dnevno sobo festivala ali skrite kotičke Živih dvorišč pred poletno vročico, bodisi na eno izmed mnogih predstav, razstav ali koncertov za potešitev in osvežitev kulturnih in glasbenih potreb, mu je Festival Lent v svojem polnem razmahu nudil raznolika zatočišča. Ta so se raztezala mimo konvencionalnih zgradb časa in prostora, ki jih festival brezkompromisno podvrže svoji dinamiki. Razigran in brezskrben otroški smeh na dnevnih delavnicah Art kampa je lajšal težo poletne vročice, tisti najbolj zagriženi borci pa so si lahko čez dan na Grajskem trgu ogledali še zaključni sprevod Folkarta.

Folkart na Grajskem trgu

Ko so dnevne temperature padle na približno delavno raven, je Festival počasi zagnal svoje večerno kolesje. Tako so nas v objemu mestnega parka na odru Triglav razvajali srbski ZAA, ki so s svojim raznolikim pristopom do glasbenega ustvarjanja s pravo mešanico SKA-ja, rocka, duba in jazza iznašli edinstveno formulo poletne osvežitve, pomešane z večerno energijo ter z obema napolnili atmosfero polnega mestnega parka.

Nina Strnad

Na tej točki pa so se stvari kakopak začele komplicirati. Spopasti se je namreč bilo potrebno z vsakodnevnimi sladkimi festivalskimi problemi, ki vključujejo mešana vprašanja zgoraj omenjene linearne zgradbe časa ter njene sovpadajoče geografske lastnosti. Kam in kdaj se odpraviti naprej ter kako bi bilo le mogoče zaobjeti kar največ dogajanja naenkrat? Izbira, kot se za Lent spodobi, je bila na meji histerije. Na Jurčkovem odru so v polni zasedbi dravsko nabrežje pretresali neustavljivi Gustafi, ki se jim že zaradi njihovega glasbenega repertoarja in obilice instrumentalnega eksperimentiranja človek nikakor ne more in noče izogniti. Niti streljaj daleč, je bivši mestni kazino v popolni umetniški preobleki v svojih zgornjih prostorih gostil Nino Strnad, ki je do zadnjega kotička napolnila prostore Salona uporabnih umetnosti. »Opravičujem se tistim, ki so morda prišli po melodije slovenske popevke,« je napol v šali napol zares dejala izjemna umetnica, ki je s priredbami svetovno znanih šansonov, kot tudi vrsto avtorskih komadov, s svojim nezamenljivim glasom publiko do zadnjega trenutka držala v čustvenem suspenzu.

Jure Ivanušič

Le malce kasneje je prizorišče srednjeveškega Sodnega stolpa gostilo enega in edinega Jureta Ivanušiča in trio, pod naslovom Ničesar ni več. Izjemen igralec, glasbenik, režiser in avtor je do zadnjega kotička napolnil prizorišče, kjer je svoj program začel z avtorsko prevedenimi šansoni Brassensa. Njegov celoten koncert je pravzaprav ena velika odrska zgodba, povezana z glasbo, zgodovino ter specifičnimi ljudskimi izročili. »Moj dedek me je prvi naučil zaigrati dve noti na piano, sam pa sem temu dodal še dve,« je kot piko na i ob koncu koncerta v smehu dejal Ivanušič, ki je ga je občinstvo kar dvakrat privabilo nazaj na oder.

Hladno pivo

V okviru dogodka Piše se leto 2015 na Večerovem odru pa so ozvočenje preizkušali domači Alice Blue, pri tem pa so jim z veseljem pomagali srbski Straight Mickey & The Boyz. Vrhunec rockerske ekstaze pa so na odru pričarali sedaj že kultni Hladno pivo, ki je v svoje vrste sprejela tudi posebnega gosta Sokija Štirirokija iz skupine Elvis Jacskon ter ga svojemu imenu primerno posadili na bobnarski stolček. »Soki, Soki, Soki!!« je grmelo izpred odra, ko je ta neusmiljeno gnal tako skupino kot občinstvo. Posnetek te neustavljive norosti pa si lahko ogledate tukaj!

Hugh Masekela

Na odru Zavarovalnice Maribor Minoriti pa je Slovenija prvič imela čast gostiti neumornega borca proti rasizmu in apartheidu, ki je obenem še eden najboljših trobentačev našega časa, Hugha Masekelo. Ta je v zadnjih petih desetletjih sodeloval z vsemi imena vrednimi glasbenimi ustvarjalci, obenem pa je ostal zvest svojim političnim in aktivističnim pogledom svoje domovine, Južne Afrike. V vsakem nagovoru občinstvu je bilo čutiti neustavljivo energijo in željo po boljši prihodnosti človeštva, takšna filozofija pa se zvesto drži tudi njegovega ustvarjanja. Sicer pa je Hugh svojim letom navkljub, ali pa morda prav zaradi njih, neumorno plesal, skakal in igral, svoj nastop pa je podkrepil z zdravo mero humorja: »Hvala Maribor! Nam je tukaj tako lepo, da se bomo znebili svojih potnih listov ter tukaj prosili za azil!« iz svoje kože ni mogel Masekela, ne da bi se obregnil ob pereče probleme trenutnega sveta. S svojo energijo ni imel konkurence ne na odru, ne med občinstvom, katerega je z lahkoto prestavljal iz mesta na mesto. »Ta komad je bil na vrhu lestvic v 60-ih letih in tisti, ki ste bili takrat mladi, vsekakor poznate pesem. Le plešite morda manj zavzeto kot ste v 60-ih, saj nisem prepričan, če imamo med občinstvom kakšnega zdravnika,« se je rad pošalil iz svoje generacije ter jim obenem nastavljal ogledalo brezčasnosti.

Ob velikem zaključku 27. Folkarta je sledi tudi tradicionalen ognjemet, ki je popolnoma razsvetlil dravsko nabrežje. Če se Lent začne ob belem dnevu, se obenem tudi konča ob belem dnevu, za kar tradicionalno skrbi Mladinin oder. Celonočni elektronski orgazem se je materializiral preko cele vrste najboljših ustvarjalcev od blizu in daleč, plesne ritme pa so spodbujale tudi izjemno domiselne vizualizacije. Da bo med festivalom zabave in ljudi polna kapa, je ugotovila tudi pekarna na vogalu, ki se je očitno usmilila obiskovalcev med potekom festivala ali pa naveličala naše vztrajne nočne preže za sveže pečenimi dobrotami. Kakorkoli, ko je bilo dvojnega »šihta« na Festivalu le konec in se je namesto sončnega vzhoda že najavljala opoldanska vročina pa je le napočil čas za hiter odmor pred ponovnim snidenjem na Lentu!

Deep Shoq na Mladininem odru

Nazaj na Novice