Odmevi ljubezni v dežju

Dolgo in težko pričakovan dež je končno le ohladil razgreto ozračje, a pri tem očitno na ogenj nehote prilil tudi nekaj olja. Četrtkov večer je bil kot odskočna deska v vikend nekakšna subtilna hvalnica ljubezni, saj nas je ohlajeno ozračje, navajenih poletne vročice, spodbujalo k toplejšim ritmom ali hitrejši glasbi. Naj si bo to v obliki nežnega akustičnega koncerta, skakanja po rock prizorišču ali popotovanju po kozmičnih zvokih kitare. Še posebej, če na nas ob tem na rahlo boža dež.

Romantično interpretacijo toplega deževnega dne je vsekakor v mislih imela skupina Hamo & Tribute 2 Love na Jurčkovem odru. Zasedba je pripravila posebno intimen, akustičen večer v soju sveč, kjer je občinstvo uživalo ob nežnih zvokih kitar, tolkal, klaviatur, basa ter prepoznavnega vokala. Prav glas Matevža Hamo Šaleharja je poskrbel, da romantike željnega občinstva s prizorišča ni premaknil niti poleten dež ter jih z dežja pod kap povabil na oder. Skozi ironijo je povzel na videz nesojeno ljubezensko zgodbo med štajerskim in ljubljanskim pivom, s katerim, kot pravi, si na oder ni upal. »Toliko kot se Ljubljančani in Mariborčani dajemo preko Laškega in Uniona… No zdaj pa je vse skupaj Heineken,« je še postavil hmeljsko zvezo v kontekst.

Hamo & Tribute 2 Love

Drugačen pristop do ljubezni pa sta na Večerovem odru imeli skupini Demolition group ob neumorni podpori Kill Kenny. »Vedno je potrebno pustiti nekaj prostora za negotovost, strah in nerazumnost. Le to lahko rodi ljubezen,« je v značilnem raskavem glasu modroval vokalist skupine Demolition group, Goran Šalamon. Mojstri poetike najtemnejših globin človeške duše so na Festivalu predstavljali svojo novo ploščo Zlagano sonce, Šalamon pa je nove pesmi najavljal skozi kratke kritične izjave, ki skozi glasbo vzpostavljajo kritično distanco do družbe. Zasedba je demolirala našo ležerno interpretacijo sodobnega sveta ter nastavila ogledalo razumevanju današnjega stanja. »Zjutraj moramo začeti dan brez sanj in se zavedati, da nas je 99 odstotkov,« se je glasila napoved naslednjega komada, ki je že udaril skozi zvočnike z značilno rušilno energijo ob strastni spremljavi saksofona.  

Demolition Group

Še bolj redkobeseden pa je bil na odru Zavarovalnice Maribor Minoriti Bill Frisell, ki je pustil glasbi, da je govorila zanj, to pa je uspel prenesti tudi na občinstvo. Pravzaprav je bil povsem brez besed, te pa so bile tudi odveč. V popolnem nasprotju z Demolition group za vogalom je Frisell zelo počasi, nežno in z ljubeznijo gradil svojo električno kitarsko zgodbo pod naslovom Guitar in the space age. Z mednarodno priznanim projektom je eden najboljših skladateljev ameriške kitarske glasbe odkrival zapostavljene ali spregledane kotičke električne kitare, na katerih je pustil svoj oseben umetniški pečat. Zgodba se ni začela ter končala skozi posamezne komade, temveč se je skrbno gradila skozi celoten nastop, tako da se je poslušalec v enem trenutku z lahkoto znašel sredi nepregledne romantične ameriške prerije, v naslednjem pa je že taval po neizmerljivem vesolju. Frisellu je uspelo vzpostaviti unikaten odnos z občinstvom, saj se je to popolnoma poistovetilo z njegovo glasbo, atmosfero pa je vzdrževal brez nagovorov in celo pavz med programom. Ko ga občinstvo ob koncu kljub vsemu ni hotelo spustiti z odra, je vidno ganjen še enkrat pobral kitaro, saj se popotovanje in širjenje ljubezni po prostranem vesolju mora nadaljevati.

Bill Frisell in zasedba

Nazaj na Novice