Enodnevnik: Zvenenje v glavi

Po šestih neprespanih nočeh človeka koncentracija pač pusti na cedilu, lajf na 130 decibelih pa pusti svoj davek tudi na tistih, ki smo morda tega nekoliko bolj vajeni. Zdi se, da bi lahko še ure sedel na tem stolu in drezal srečo, tvezil nebuloze, lahko bi si nekaj izmislil, samo zato, da izpolnim kvoto 500 besed. Hja, lahko bi »pizdil« nad tem in onim, pa ne bom. Ne gre. V glavi mi doni. 

Če bi noči, namesto na Mladininem, preživljal na Večerovem odru, kjer so omejeni z decibeli in uro, bi moji možgani najbrž premogli dovolj energije za pot v preteklost, kot je to uspelo Teškemu. A ne morem, ne gre. V glavi mi doni. Lahko bi vam povedal o začetkih, prelomih, rošadah, združitvah, ljubeznih, ločitvah in ostalih zgodbah iz zdaj že 10 letne zgodovine Mladininega odra. Pa ne morem. Morda kdaj drugič. Danes mi v glavi doni. Ampak filing je dober za umret.

V glavi mi doni, ker sem včeraj videl Kurta Cobaina. Čisto pravega, majke mi. Ravno dovolj hripavega, da ga nisem razumel. Ravno dovolj fauš, da mi to sploh ni bilo važno. Ravno dovolj neizprosno nažigaškega in surovega, da se je žaganje kitare zlilo s čudovito netočnim vokalom v orgazmično grunge simfonijo. Ravno dovolj samosvojega, da mi je čisto dol viselo za uglaševanje kitare po vsakem komadu. In ja, ravno dovolj glasnega, da mi še danes doni v glavi. 

Tistih nekaj, ki smo ga videli, tistih nekaj, ki nam v glavah doni še danes, boste na Lentu prepoznali po značilni zmedeni hoji in meglenih pogledih ter rumenih zapestnicah.

Ampak saj veste, “the more the merrier.” Lahko se nam pridružite tudi vi. Vsak dan eno uro pred polnočjo na Mladininem odru. 

Saj vem, da imate pred tem še nekam za skočit, ampak mi smo naslednji.

Naj doni tudi vam.

 

Za Mladinin oder, 

Luka Kreže

Nazaj na Novice