Kozmičen večer Billa Frisella

 »V dobi zadnjih desetih let je Bill Frisell tihoma postal eden najbolj briljantnih in edinstvenih kitaristov po Wesu Montgomeryju. Tako je zlahka spregledati trenutno enega najbolj obetavnih skladateljev ameriške glasbe,« je delo Frisella povzela glasbena revija Stereophile. New York Times ga je medtem označil za »najbolj ploden razvoj ameriške kitarske glasbe. Z mešanjem rocka in countryja z bluesom in jazzom je našel njihovo stičišče: improvizacijo ter občutek za igranje.« V nasprotju z ostalimi predstavniki zvrsti, je eden glavnih elementov njegovega igranja poleg strasti prav nežnost, ki se je kitaristi mnogokrat izogibajo. Bill Frisell tako sodi med najbolj iskane kitariste našega časa, Bono, John Zorn in Brian Eno pa so le nekateri izmed glasbenikov s katerimi je sodeloval.

Frisell po vsaj treh desetletjih igranja na Lent prihaja z utečeno zasedbo, s katero sodeluje že več kot 20 let. Za ritem sekto bodo skrbeli Kenny Wollesen na bobnih, Tony Scherr na električnem basu ter Greg Leisz na električni »steel« kitari. Skupaj predstavljajo mednarodno priznan projekt Kitara v vesoljski dobi, ki je požel ogromno pozitivnih kritik po vsem svetu. Celotna zgodba se vrti okoli časa, ko je Amerika odkrivala vesolje, človeštvo pa se je z isto surovo tehnologijo ubadalo postaviti bodoče smernice električni kitari. To so bili časi, ko električna kitara še ni zavzela svojega popredalčkanega mesta v svetovni glasbeni zgodovini. Z zvoki se je šele eksperimentiralo, a so bili zato tudi prožnejši, svobodnejši in s tem niso bili omejeni na kategorije kot jih poznamo danes. Celoten projekt je tako posvečen iskanju in reinterpretaciji korenin električne kitare, Frisellove mladostniške ljubezni, ki ji sedaj z vidika velemojstra doda svoj umetniški odtis.

Imeli bomo torej edinstveno priložnost slišati retro električne zvoke 60-ih let, ko se je začelo eksperimentiranje s psihadeličnim rockom, etno zvoki in rock'n'rollom, obenem pa je glasba dovolj prefinjena za koncertne dvorane. Ne gre torej za preprosto preigravanje starih komadov, niti toliko za njihovo interpretacijo, temveč za specifične aranžmaje, ki jih Frisell nikoli ne zaigra na enak način. Kot doba v kateri je odraščal, njegova glasba uteleša ekstazo in optimizem v raziskovanje vesolja, kot tudi pomirja čudno tesnobo Hladne vojne. Frisell velja za zadržanega in skromnega velemojstra, njegova glasba ne temelji na številu not in hitrem igranju, temveč potrpežljivemu grajenju občutkov in zgodbe. V tem smislu je pravo nasprotje akustični Al di Meola, eden najbolj prepoznavnih kitaristov mešanja različnih stilov, ki bo oder Minoriti zavzel že naslednji dan. 

Nazaj na Novice