Enodnevnik: Zaploskajo, zakričijo, zaplešejo, znorijo …

Zbudim se pod lesenim stropom v apartmaju lutkovnega gledališča in s stene me gleda prijatelj, igralec in lutkar. Ne vem ali je občutek, da me gleda ali pa dejstvo, da sem v nekdanjem samostanu, ki je danes lutkarski raj, ampak voham duhove. Kaj pa če so ravno tukaj 300 let nazaj nekoga zazidali v steno? Odrinem misel in se sam sebi nasmejem. To imam rad. Vedno imam publiko ob sebi, ko bom starejši, si bom verjetno tudi ploskal.

Včeraj smo bili spet malce predolgo, po končanem koncertu Hladnega piva in s tem zaključku Piše se leto (igrali so še domači Alice Blue in odlični srbski Straight Mickey and the Boys) je sledilo vsakodnevno pospravljanje in toliko smo si imeli še za povedat. “Kje smo se že mi spoznali?”, “Na koncertu v Puli … ne, v Rijeki … ne, ti si delal na odru, ko smo mi prišli na Sziget” … In ko smo tako utrujeni, da več ne moremo iti spat, zavijemo na minoritski after party. Glasbeniki hočejo še malo ostati. Nesrečni šofer kombija bi sicer šel, ampak njegova beseda ne šteje, on samo vozi. Takrat ko mu rečejo, nič prej. After party se dogaja skoraj pod mojim oknom, kadarkoli lahko pobegnem spat. Ampak ko končno odidem, nimam več pred kom bežati, saj sva samo še jaz in varnostnik. Na srečo ne potrebujem veliko spanja. Na še večjo srečo se lahko zabavam brez substanc.

LENT je še mrtev, na ladjici pod oknom vrtijo hite “počitnice na Jadranu 1987” jaz pa imam v glavi že naslednji koncert. Ta bo za nas najtežji, saj bomo na oder morali spravit 20 ljudi.

Na Facebooku je cel kup vprašanj. Kje se kupijo karte, kje prevzamem nagrado, mi lahko mama prevzame nagrado, koliko sploh stanejo karte … ? Grem po vrsti. Poskušam biti prijazen in ne ciničen. Težko mi gre.

Vzamem kitaro in zaigram enega od hitov včerajšnjih punkerjev. Punkerjev, ki svirajo nešto ljubavno. Pogled na mizico in razmetane papirje me spomni, da je do mojega nastopa na večeru črne komedije le še par dni. In da se moram res dobro pripraviti, ker me bodo prišli vsi šefi gledat. Zagotovo. Pa ne le gledat, mi skakat v besedo. Sam sem kriv, kaj sem pa sprejel še ta nastop. Kot da nimam že dovolj dela tukaj, na festivalu. Premikam papirčke in v zvežčič pišem idejo za začetek. Moram začeti s samostanom. In lutkami. In v steno zazidano žensko.

Zazvoni telefon.

“Vašo številko sem našel med kontakti na spletni strani in me zanima, ob kateri uri se začne današnji koncert?”

“Ste mojo številko slučajno našli na taisti strani, kjer 2 klika prej piše, da se začne ob 21.30?”

“Aja, pa res. Hvala za informacijo!”

Konec priprav na stand-up. Večerov oder je prioriteta.

Prileti sms.

Sandi je na drugi strani stene in preverja, če sem že vstal. Danes ne bo nič s kosilom, skupina pride že ob 14h. Treba jih je pričakati v hotelu, jih lepo sprejeti, jih odpeljati na kosilo. Potem pa na oder, opraviti tonsko vajo in potem spet nazaj v hotel …

Grem do odra. Jure že čaka, da pospraviva kontejnerje in počistiva smeti, ki so se ponoči izmuznile. Kot da so žive. Ker točno vem, da smo včeraj pospravili vse. Ali pa ne čisto vsega?

Oder je postavljen kot smo se dogovorili, spredaj za pevca in rockerski del, zadaj za zbor in godala, poleg bobnov bomo postavili tolkala.

Včeraj je bilo super, na koncu smo napolnili prizorišče, predvčerajšnjim je bilo super, danes bo odlično. Kako lepo je začeti Festival Lent s polnim prizoriščem, pa čeprav je to od lani ograjeno. Misel gre nazaj. Na prvo leto, ko me je Smiljan povabil delat na oder. Ne vem več koliko let nazaj je to, začelo se je s Slonom in Sadežem na Jurčkovem odru in potem na Večerovem odru in potem tako naprej, dokler nisem postal Smiljanova desna roka in sva skupaj sestavljala program, kasneje pa se nama je pridružil še Sandi. 

Pride skupina. Naslednji dve uri se ekipa trudi postaviti vse na svoje mesto. Tonski mojster se poti, malo od sonca, bolj od številnih kanalov, ki jih mora postaviti v pravilno razmerje. Ko končno uspe, se Bora odloči, da bi obrnil stvari okoli. Tako bo bolje. Poskusimo najti kompromis. In ga. Naredimo tako, kot je rekel Bora.

Tonska se konča, malo predaha, potem pa počasi koncert. Ljudje se nabirajo pred vhodom, varnostnika pogledujeta proti meni, da jima dam znak, kdaj lahko spustita oboževalce v zagrajeni prostor. Dvignem palec. Počutim se kot Julij Cezar. Premaknem množico z enim prstom. Vrata se doprejo in najbolj goreči feni zdrvijo proti ograji. Ne vem, kako so še lahko zdrveli. Zgledajo kot nekdo, ki … ja kot nekdo, ki posluša Ribljo Čorbo. Medtem na oder pridejo plastenke vode in nekaj piva. Čisto vse je pripravljeno.

Napolni se. Množica je nemirna. Hočejo, da se začne. Zamujamo 3 minute. Primem mikrofon ob monitorski mešalni mizi: “Borjan, spusti jingle”. 20 sekund z napovedjo skupine in oglas za generalnega pokrovitelja. In takoj za tem pozdrav. In prvi ritmi. Ki se spremenijo v prvo pesem. Prvič v Sloveniji brez elektrike. Sliši se odlično. Množica dvigne roke. Zaploskajo, zakričijo, zaplešejo, znorijo … Posnamem prvi vtis in ga nalepim na facebook stran. V zaodrju si kimamo od zadovoljstva. Spet je polno. Vsake toliko stopim na vrh stopnic in pogledam publiko. In potem band. 2 uri mineta kot bi trenil.

Naredili smo še en odličen koncert. Gremo zdaj pogledat na Mladinin oder, potem pa v Minorite na after party. Saj je pod oknom, kadarkoli lahko pobegnem spat.

Tako vsakič najprej začnem dan v svoji glavi. In potem se približujem svoji ideji. In mi uspe. Ker življenje je prekratko, da bi ga lahko jemali resno.

Andrej Težak Tešky, producent Večerovega odra

Nazaj na Novice