Enodnevnik: Razumem vas le skozi svoje oči

Vseh teh štirideset let, kolikor se jih zavedam … živim v filmu. Svojem. Nekateri mi pravijo, eh iluzija! … živiš v filmu drugih. Tistih, ki postavljajo pravila … OK, sprejmem kompromis. Pravila, po katerih mora igrati moj lik, velikokrat pišejo drugi, toda barvam ga zagotovo sama. Z najrazličnejšimi barvami in odtenki. Črne ni med njimi … čeprav poLENTnega kina pod zvezdami brez te ne bi bilo … in ne bi ga bilo, prav takega kot je … brez neke temne noči, ko je moj gimnazijski sošolec (četudi ga mnogi poznajo kot vse kaj drugega) izpred več kot dvajsetih let, v »knjigi obrazov« ponosno »lajkal« film, ki ga je soustvarila njegova drugogimnazijka. Pojma nimam ali vé, ampak prav ta film se je na 1. poLENTNem kinu odvrtel prvi. Zahvala za inspiracijo, seveda!

Zakaj je vsak večer poLENTnega kina pobarvan z drugo barvo, je zdaj jasno … toda filmski igralci? V filmu, v katerega poLENTje vstopate skozi samo moje oči, igrate vsi glavno vlogo … Vsi vi, v katere strmimo, ko se pod zvezdnim nebom sprehajate po filmskem platnu na dvorišču Tkalke in tisti, ki vanj vstopate vsak po svoje … skozi različna vrata in okna in špranje v moj film, ki je zazrtim v platno skoraj neviden; kronološko: Boštjan nevede, Vladimir s: »pa saj ne razume«, Karolina z »ni problema«, Janja s »pokličite me za karkoli«, Gorazd, Maja, Stevan, Jaka s »pošiljam filme«, Stanka s »ti kar postavi na ulico, saj je festival«, Luka s »sem ti reko? ... ja, bomo že nekak«, Maša in Teja s »pa Janaaaaaa in Jana?; ajde, dajmo!«, Luka z »za tebe karkoli« - haha, o logotipu seveda; Miloš »mala, pa kaj ti jaz pravim«, Matjaž s »kaj pa če«, Uroš s »počasi«, Borut z »OK«, Nomi s »seveda, velja«, Helena s »strah me je« in Ema z »gospa profesorica« , Martina z »bomo zrihtali«, Alenka z »ne skrbi, takoj ko bo šlo«, Marinka z »nič ni zastonj«, Boris s »to je brezveze«, Tadeja z »ja, ti kar pošlji«, Sabina in Neli z »napiši, da bodo vedeli«. V njem ste še mnogi drugi, tudi vsi vi, ki boste pod zvezdnim nebom zrli v premikajoče se slike in ob njih jokali in se smejali, razmišljali in vzdihovali, predvsem pa se dobro imeli!

Tako so šla imena od ideje do danes, ko se bo odvil še en večer poLENTnega kina. Nastal je koncept nekega sproščenega, »ne-artovskega filma«, ki bi bil namenjen le redkim posameznikom, za katere se zdi, da ga znajo razumeti ali tistim, za katere se že na daleč vidi, da bi se v nekem sofisticiranem, strokovnem jeziku potem, ko ugasnejo filmske luči, zaprli v ozek krog in si povedali kako je bilo. PoLENTni kino je zato, da v njem preprosto uživamo in se čudimo ustvarjalcem – srednješolcem in študentom, ki želijo, se učijo, znajo, se predajajo … ne glede na to ali so maskerji, igralci, mentorji, prevajalci, snemalci, režiserji … tistim, ki vsak dan živijo tako, kot ste jih videli na filmskem platnu, zares, prav vsak dan …

Naj po vsem zgoraj premišljenem zdaj popišem trenutke, ko vlačimo kesone za smeti, prenašamo stojala za kolesa, se borimo z velikanskimi lužami pred vhodom na prizorišče, naj opišem kako se začnejo in končajo dirke obveščanja ljudi, da poLENTni kino obstaja, komu se je treba zahvaliti, da je, kar je, kako se počutiš, ko se računalniku, s katerega se predvajajo filmi, dokončno »odpelje« in gre tudi on … ? Gotovo ne! Film je tako kot življenje samo preveč romantičen, da bi ga zmotile malenkosti, ki z njim v resnici nimajo kaj veliko skupnega.

Včeraj je bil spet en tak filmski dan - malo od sonca obsijan in kar dobro od dežja opran. In tudi nocoj … ko se bodo na nebu prižgale lučke, se bomo šli poLENTni kino, ČRNO – BELO: Izgubljeno otroštvo, Leaves, Romeo in Julija, animacije, Odštevanje, Melodija življenja … čakajo na vaše oči. Tkalka, 21.30. Pridite in vidite! Svet skozi svoje, nič več moje oči!

Jana Zadravec, producentka poLENTnega kina

Nazaj na Novice