Enodnevnik: Čutimo ritem živih ulic, trgov in cest

Prišel je »Lent« in z njim se je povečal poletni nemir ljudi, ki se mudijo po ulicah mestnega jedra. Med poplavo elektronskih sporočil, telefonskih klicev in tabel poslušamo izza skrite pisarne v Rajzefiber biroju glasove z Gosposke ulice in ugotavljamo, da je mesto živahno. V času malice skozi vitrino opazujemo direndaj mimoidočih vseh oblik, velikosti in življenj, ki si jih delimo. Spet drugi pa se skrijejo na skrito dvorišče stran od vrveža ulice ali hektike pisarne. 

Živa dvorišča so pričela z oživljanjem mestnega jedra pred petimi leti. Prvi zvonec stanovalca, ki je odprl vrata in nas spustil v drugačen svet, skrit za zidovi meščanskih hiš, je odkril, da je vsako drugačno, vsako je svoje in vsako je naše. Stanovalci z nami še vedno soustvarjajo dogodke in s ponosom kažejo, kaj se skriva za vrati ulic.

Vsak v ekipi ima svoj seznam naslovov, ki jih je potrebno obiskati. Po celodnevni zmešnjavi telefonskih klicev, elektronskih sporočil,  tabel, dopisov in usklajevanj se podamo še na ulice. Zvečer je najboljši čas, vsi so doma in vročina se poleže. Nikogar ne smemo izpustiti. Vsi so vabljeni, da odprejo svoja vrata in povabijo radovedne in vedoželjne z ulice. Delo s stanovalci zahteva ogromno časa, saj se za nekaterimi vrati pojavijo nova vprašanja, za nekaterimi pa te pričaka kava. Raznolikost ljudi je tolikšna, kot je raznolikost vrat, ki vodijo na njihova dvorišča.

Kaj pa druga stran vrat? Kaj pa ulice same? Kdo biva v teh prostorih, kjer je ritem življenja drugačen, kjer je vrvež različen in kjer se spreminja ritem ljudi? »Na Gosposki sem srečal svojo ženo. Sprehajala se je gor in dol v svoji edini obleki za na ulico. Veste, na to ulico smo se šli pokazati!« je dejal neki gospod, ko smo se pred leti prvič podali iskati zgodbe meščanskih življenj. Gosposka je poseben del Maribora, ki ga krasijo fasade različnih barv, oblik in vsebin. Še vedno je barvita in njen utrip je morda mirnejši kot prej, a vedno znova postane hitrejši, ko pripravimo večeren dogodek.  

Gospe in gospodje bodo lahko ponovno prešerno plesali vzdolž ulice. Tudi trgovci bodo ponujali svoje dobrote pozno v večer, razstava bo vabila okušanje likovne umetnosti in ulično gledališče bo vodilo po skritih zgodbah mesta Maribor. Gospe in gospode ponovno vabimo na večerni sprehod po gosposki promenadi, da se bomo znova prepoznavali, spoznavali in pozdravljali.

A to ni edina ulica, ki kaže svoje kvalitete. Maribor ima še eno starejšo veno, ki povezuje en del mesta z drugim. Koroška cesta, tja od rondoja do tržnice, ima svoj ritem, svoj zvok, svoj razum. Že od zime se spoznavamo s stanovalci in lastniki lokalov te ulice ter dojemamo mnogoplastnost njene osebnosti.  Ritem Koroške ceste je hiter in kričeč, na njej pa pušča brazgotine pozabljene nege. A kaj bi bilo, če bi za en dan zajezili ihto? Če bi Koroško cesto odprli za ljudi? Če bi se ljudje premikali po neobremenjeni cesti? A do nedelje, ko »odpiramo« Koroško cesto, je ostalo še par dni.

Maja Pegan, producentka Živih dvorišč